Vonj po dimu je ena najbolj prvinskih aromatik, ki nam že od prazgodovine obljublja, da bomo dobro jedli. Z modernimi kuhalnimi napravami in življenjskim slogom je našega stika z dimom sicer čedalje manj – če odštejemo žar na oglje – vendar pa ta vonj ostaja zapisan nekje v našem DNK-ju. Pa nam vonj po dimu lahko napove tudi to, da bomo tudi dobro pili?
Tokrat bomo spoznali tri različne pijače, ki prihajajo z različnih koncev sveta in bodo gotovo navdušile vse ljubitelje dimljenega.
Nemško dimljeno pivo
Rauchbier, kot mu pravijo, je dimljena posebnost, ki nam je geografsko najbližje. Izraz, ki se je za poimenovanje stila piva uveljavil po vsem svetu, izvira iz mesta Bamberg v Nemčiji. Takšno pivo svoj značilen okus po dimljenem dobi med izpostavljanjem kaljenega žita oziroma sladu intenzivnemu aromatičnemu dimu gorečih bukovih polen.
Kaj povedati o aromi, ki je glavni čar tega piva? Ko odpremo steklenico, je prva asociacija na dimljene klobase tako intenzivna, da lahko celo odvrne pivce, ki niso ljubitelji mesa. Če v zanimivem vonju uživamo malo dlje, pa nas lahko spomni na dobrote z žara, taborni ogenj, celo na kakšen koncert iz mladosti, ko so bili klubi še zakajeni. Okus sprva pospremi rahla sladkoba sladu, nad katero pa hitro prevlada okus po dimu. Nikakor pa ne pričakujte okusa ali vonja po hmelju, saj ju dimljeni slad povsem nadvlada.
V dimljenem pivu boste najbolj uživali, če ga boste pili iz tradicionalnega nemškega ‘krigla’. Tudi premrzlo ne sme biti, saj svoje čare najbolje pokaže na temperaturi med 10 in 12 stopinj Celzija. H kakšni hrani se poda, verjetno ni treba razlagati: če bo z žara, bo dimljeno pivo zagotovo šlo zraven! Gre namreč za šolski primer ujemanja okusov, saj se dimljena hrana in pivo res izjemno podata en k drugemu in morda celo posežeta v našo prazgodovinsko podzavest, ko smo ljudje dnevno pekli na odprtem ognju in v nas prebudi morda tisto prevečkrat skrito prvinskost.
Viski iz škotskega otoka Islay
Iz Nemčije skočimo na Škotsko, kjer sicer zelo radi spijejo kakšen pint piva, mnogo bolj pa slovijo po svojih izvrstnih viskijih. Škotska se ponaša s šestimi glavnimi regijami viskija in ena izmed teh je prav otok Islay.
Izjemna pokrajina otoka ima veliko posebnost, ki jo je izkoristila tudi industrija viskija. Tla so namreč polna šote, ki si jo Škoti od nekdaj uporabljali kot gorivo in z njo poganjali destilarske kotle.
Šota je kot osrednji energent zelo pomembna v procesu sušenja mokrega slada in ravno ta del poskrbi za to unikatnost. Namreč, karakter, ki ga v viskiju prispeva šota, se spogleduje z aromami dima, a poznavalci med njima zaznajo razliko. Pri šoti so v primerjavi z aromo, ki spominja na klasičen dim ognja, prisotni bolj organski aromati, tudi note gnijoče morske trave, zatohle vegetacije. Sliši se kompleksno in morda celo nekoliko odbijajoče, a z namensko degustacijo boste tudi sami opazili razlike, predvsem pa spoznali intenzivnost okusa viskijev z otoka Islay, ki bi jih sam morda odsvetoval začetnikom, vajenih lahkotnejših pijač.
Mehiški mezcal
O mezcalu smo pred časom sicer že pisali, a bolj znana še vedno ostaja njegova mlajša različica – tekila. V čem se razlikujeta? Povedano preprosto, vsaka tekila je mezcal, ni pa vsak mezcal tekila. Večina izvira iz mehiške zvezne države Oaxaca, kjer proizvedejo kar 85 odstotkov vsega mezcala.
Mezcal (in torej tudi tekila) je izdelan iz agave, rastline, ki zelo spominja na kaktus in ima tudi podobne lastnosti (videz, zmožnost shranjevanja vode …). Narejen je iz src oziroma jedra agav, ki jim Mehičani rečejo piña. Mezcal, za katerega ne veljajo tako strogi zakonski predpisi kot za tekilo, je lahko narejen iz številnih različnih vrst agave, največkrat pa uporabijo vrsto agave espadín. Jedra agave v procesu priprave mezcala kuhajo oziroma, bolje rečeno, pečejo na odprtem ognju v večjih luknjah v zemlji, ki so obdane s kamni. Ob tem seveda nastajajo tudi znatne količine dima. Po nekaj dneh peke jedra agave zmeljejo, jim dodajo vodo ter vse skupaj fermentirajo. Tako dobijo nizko alkoholno pijačo, ki jo je seveda treba še destilirati, a končni izdelek ohrani značilno aromo dima.
S kančkom dima oziroma, če smo povsem natančni, šote, boste svojemu omizju dodali novo dimenzijo. Pred, med ali po obroku bo ta aroma pravi balzam za dušo.
Objavljeno v tiskani izdaji revije Dober Tek.
TEČAJI VARJENJA PIVA
Dvigni svoje znanje o pivu nivo višje in se nauči v domači kuhinji zvariti pivo, ki bo že v prvem poskusu navdušilo prijatelje.
NOVO: PIRČKI & SIRČKI
Ena najbolj podcenjenih kombinacij v kulinariki. Skupaj se podamo v odkrivanje izjemnih pirčkov in sirčkov.